Z možem sva dosti kolesarila in vedno odkrivala nove poti do novih krajev.
Mogoče sva šla dvakrat po isti poti a načeloma sva odkrivala vedno kaj novega in zanimivega. Prekolesarila sva celo Istro tudi na hrvaški strani. Nekega dne, pa je mož videl oglas, da neko društvo vabi na skupinsko kolesarjenje. Potrebno se je bilo prijaviti in vplačati startnino. Oba sva bila takoj za to, saj nama je bila zelo všeč kolesarska trasa, ki je bila opisana na oglasu. Vedela sva samo kje približno se nahaja in nisva vedela kakšna je. Pričela sva z pripravami. Mož je pregledal kolesa, če so gume dovolj napolnjene. Rekel mi je, da bo potrebna dobra kolesarska oprema, ker je bila pot kar dolga. Odpravila sem se v garažo, kjer je bila poleg drugih stvari shranjena še preostala kolesarska oprema, kar na krajših izletih nisva nosila s seboj. Mož je verjetno mislil na torbico z orodjem in rezervno zračnico. Poiskala sem vse in dodala še zaklep za kolo za vsak slučaj. Naslednje jutro je mož naložil kolesa na prtljažnik avtomobila, saj sva morala kar daleč v drugi kraj.
Ko sva prispela, je bilo na startu že veliko kolesarjev, tudi parkirišče, ki je bilo kar na travniku, je bilo že skoraj polno. Mož je snel kolesa, jaz pa sem še enkrat pogledala, če je kolesarska oprema z nama in počasi sva se zapeljala s kolesi proti startu. Nadela sem si čelado in kolesarske rokavice. Mož je še iskal svoja kolesarska očala, moja pa so bila speta skupaj s čelado. Nastavila sva si števce hitrosti in na hitro sem si še obrisala odsevnike. Imela sem kar dobro mnenje o najini kondiciji in sploh me ni bilo strah, da ne bi prišla do cilja. Potem sva se spoznala še z nekaterimi ostalimi kolesarji in zvedela, da je celo pršut za glavno nagrado. Nekdo je zapiskal s piščalko in tako oznanil start za kolesarjenje.
Vsi smo se pognali po cesti in kar malo me je postalo strah prerivanja, vendar smo se vsi hitro dali v vrsto in pred nami je bila čudovita kolesarska tura.…