Mesec: november 2025

Ko sem se preselil v hišo z majhnim vrtom, sem si končno mislil, da imam vse, kar sem si kdaj že želel. Vedno sem namreč sanjal o tem, da bi nekoč imel svojo hišo z vrtom, na kateremu bi si postavil kakšno teraso, imel zunanja kosila, ali pa le spil kakšno jutranjo kavo na svežem zraku. Zato sem bil še kako vesel, ko sem se preselil na svoje in imel ravno takšno hišo, kot sem si jo zamislil.

A hitro sem ugotovil, da moja zelenica ne bo tako lepa, če zanjo ne bom skrbel. Od začetka namreč priznam, da sem bil precej neodgovoren. Na primer, trave nisem prav nič zalival ali skrbel na kakšen drugačen način. Vse kar sem naredil je bilo to, da sem jo na vsake toliko časa pokosil, če je bila že predolga. Tako sem lahko hitro tudi opazil, da je trava postala na določenih mestih že kar rumena ali rjava.

Tedaj sem se končno sprijaznil s tem, da bo potrebno gnojilo za travo, oziroma nekoliko več pozornosti. Odpravil sem se v bližnji vrtni center in začel iskati različne “produkte” za lepo rast trave. Tam sem najprej kupil gnojilo za travo, nekaj dodatne zemlje in peska in pa še sama semena za travo.

Ko sem imel vse to pripravljeno, sem se lahko končno lotil dela. Najprej sem z zemljo in peskom, oziroma mivko zakrpal vse tiste luknje, ki sem jih imel na zemlji. Tam sem posadil še semena, nato pa končno uporabil gnojilo za travo po celotni travi, oziroma zelenici. Za boljše rezultate sem izbral predvsem HUMKO gnojilo za travo, ki se je pri meni odlično obneslo spomladi in jeseni.

Z nekaj tedni rednega zalivanja in skrbi za zelenico, pa sem končno dosegel tisto svojo zeleno travo, ki sem si jo vedno želel. Tako sem se le naučil, da je potrebno za travo skrbeti in jo redno zalivati, gnojiti in podobno. Drugače ta pač ne more biti tako lepa, kot bi si želel.…

Ko sem se prvič zapeljala v Koper na daljši obisk, me je najbolj presenetilo nekaj, česar prej sploh nisem poznala. Na obzorju sem videla ogromne žerjave, ladje in nepregledne vrste zabojnikov. Prijateljica, ki živi tam, se je samo nasmehnila in rekla: To je naša Luka Koper.

Ker sem bila radovedna, me je peljala na sprehod po razglednih točkah okoli pristanišča. Priznam, občutek je bil skoraj surrealističen. Ladje iz celega sveta, kontejnerji različnih barv in tovornjaki, ki se niso ustavljali. V tistem trenutku sem dojela, da Luka Koper ni samo del Kopra, ampak nekaj, kar povezuje Slovenijo s svetom.

Najbolj me je fasciniralo, kako zelo je pristanišče vpeto v vsakdanje življenje. V mestu slišiš promet, čutiš ritem ladij, vidiš delavce, ki se vračajo iz izmene. Zdi se, kot da ima Koper dve plati – eno turistično, z mestnim jedrom, kavarniško kulturo in sprehajalnimi potmi, drugo pa delovno, kjer bije srce pristanišča. Luka Koper je tista, ki mestu daje moč, dinamiko in pomen.

Kasneje sem začela bolj spremljati, kaj se dogaja v povezavi s pristaniščem. Prebrala sem, da je to največje slovensko pristanišče in strateška točka za mednarodno trgovino. Skozi njega potuje ogromno avtomobilov, žita, kontejnerjev z najrazličnejšimi izdelki. Ko sem to povezala s tem, da marsikateri predmet doma morda prihaja prav skozi Luko Koper, sem začela nanjo gledati drugače. Kot na nevidnega igralca, ki vpliva na naš vsakdan.

Pogovarjala sem se z domačinom, ki je tam zaposlen že dvajset let, in mi je rekel: Za nas je Luka Koper več kot služba, je način življenja. Takrat sem razumela, zakaj imajo ljudje tukaj tako močan odnos do nje. Luka Koper ni le kraj dela, ampak tudi ponosa.

Seveda pa so prisotni tudi izzivi. Okoljski vplivi, prometna gneča, hrup. Toda ob tem sem opazila, da se pristanišče razvija in prilagaja. Govori se o trajnostnih projektih, zelenih energijah, novih rešitvah za zmanjšanje izpustov. To mi daje upanje, da se bo Luka Koper razvijala v smeri, kjer bo povezovala svet, a hkrati spoštovala okolje in ljudi, ki tam živijo.…

Moj fant je nekaj časa nazaj ugotovil, da bo s svojo skupino igral na zelo pomembnem odru. Moram priznati, da je bila to kar novica leta. Že kar nekaj časa niso igrali, saj so se odločili, da si bodo vzeli nekaj odmora, ampak ko so končno prišli nazaj, so dobili eno lepo priložnost in tega smo se vsi veselili. Ta oder je bil promoviran skoraj po celi Sloveniji in to je bilo res nekaj zelo zanimivega, saj si lahko videl plakate vsepovsod. Jumbo plakat, ki sem ga prvič videla, sem videla ob cesti in bila sem res zelo presenečena. Ta jumbo plakat je bil zelo velik in zanimiv.

Nikoli si nisem mislila, da bom svojega fanta videla na takšnem plakatu. Tudi moj fant, ko je prvič videl jumbo plakat, je bil res zelo presenečen in zelo ponosen nase. Tudi jaz sem bila ponosna nanj in na celotno skupino, saj vem, da so že zelo dolgo časa delali na tem, da bi enkrat lahko prišli na tak oder. Bili so res zelo pridni in definitivno si to zaslužijo.

Kljub temu, da so že vsi malce starejši, so še vedno nadaljevali in nikoli niso obupali. In ravno zato sem bila na vse zelo ponosna. Končno se je ta koncert začel odvijati; moram priznati, da so bili do te točke jumbo plakati res čisto vsepovsod. Videl si jih na vsakem ovinku in res sem bila zelo vesela. Moram priznati, da sem en manjši plakat tudi vzela domov za spomin. Več o tisku in oblikovanju jumbo plakatov najdete na tiskarna-ekart.si, kjer skrbijo za kakovosten tisk. Koncert je bil izpeljan zelo lepo in zelo dobro. Videlo se je, da so res veliko vadili in bili so odlični. Res sem zelo ponosna na njih in verjamem, da bodo po tej izkušnji dobili še veliko različnih priložnosti, ki jih bodo, upam, tudi sprejeli.…