Ko sem se prvič zapeljala v Koper na daljši obisk, me je najbolj presenetilo nekaj, česar prej sploh nisem poznala. Na obzorju sem videla ogromne žerjave, ladje in nepregledne vrste zabojnikov. Prijateljica, ki živi tam, se je samo nasmehnila in rekla: To je naša Luka Koper.
Ker sem bila radovedna, me je peljala na sprehod po razglednih točkah okoli pristanišča. Priznam, občutek je bil skoraj surrealističen. Ladje iz celega sveta, kontejnerji različnih barv in tovornjaki, ki se niso ustavljali. V tistem trenutku sem dojela, da Luka Koper ni samo del Kopra, ampak nekaj, kar povezuje Slovenijo s svetom.
Najbolj me je fasciniralo, kako zelo je pristanišče vpeto v vsakdanje življenje. V mestu slišiš promet, čutiš ritem ladij, vidiš delavce, ki se vračajo iz izmene. Zdi se, kot da ima Koper dve plati – eno turistično, z mestnim jedrom, kavarniško kulturo in sprehajalnimi potmi, drugo pa delovno, kjer bije srce pristanišča. Luka Koper je tista, ki mestu daje moč, dinamiko in pomen.
Kasneje sem začela bolj spremljati, kaj se dogaja v povezavi s pristaniščem. Prebrala sem, da je to največje slovensko pristanišče in strateška točka za mednarodno trgovino. Skozi njega potuje ogromno avtomobilov, žita, kontejnerjev z najrazličnejšimi izdelki. Ko sem to povezala s tem, da marsikateri predmet doma morda prihaja prav skozi Luko Koper, sem začela nanjo gledati drugače. Kot na nevidnega igralca, ki vpliva na naš vsakdan.
Pogovarjala sem se z domačinom, ki je tam zaposlen že dvajset let, in mi je rekel: Za nas je Luka Koper več kot služba, je način življenja. Takrat sem razumela, zakaj imajo ljudje tukaj tako močan odnos do nje. Luka Koper ni le kraj dela, ampak tudi ponosa.
Seveda pa so prisotni tudi izzivi. Okoljski vplivi, prometna gneča, hrup. Toda ob tem sem opazila, da se pristanišče razvija in prilagaja. Govori se o trajnostnih projektih, zelenih energijah, novih rešitvah za zmanjšanje izpustov. To mi daje upanje, da se bo Luka Koper razvijala v smeri, kjer bo povezovala svet, a hkrati spoštovala okolje in ljudi, ki tam živijo.…